MARIJA BISTRICA

Pri omenjanju Marije Bistrice vsak bo pomislil prvo na romanje čudežni Materi Božji Bistriški. Marijo Bistrico letno obišče okrog 800.000 romarjev. Vsi prihajajo zaradi duhovne obnove, zaprisege Materi Božji, zahvale zaradi uslišane molitve, ali samo da bi se priklonili Kraljici Hrvatov. Svetišče Matere Božje Bistriške skozi stoletja zavzema pomembno mesto v verskem življenju hrvaškega naroda.
Naselje Marija Bistrica se prvič omenja leta 1209. kot posestvo, katerega je hrvaško-madžarski kralj Andras II vrnil županu Vratislavu, a ime Marija Bistrica omenja se v 18.st, povezano z otkritjem čudežnega kipa Matere Božje. Župna cerkev katera je do tedaj bila posvečena sv. Petru in Pavlu, po odkritju kipa se v istem stoletju posvečuje Blaženi Devici Mariji.
Kip Božje porodnice z malim Jezusom se je po predaji prvotno nahajal v Marijini kapeli na Vinskem Vrhu, nedaleč od Marije Bistrice. Ko so Turki prodrli vse do Konjščine (3 km od Vinskega Vrha) takratni bistriški župnik je prenesel Marijin kip v bistriško župno cerkev sv. Petra in Pavla, ter ga zakopal pod glavno ladjo da bi ga rešil oskrunitve.
15-ga julija leta 1684, je na podstrek zagrebškega škofa Martina Borkovića najden kip Matere Božje Bistriške, in je postavljen na glavni oltar bistriške cerkve, med kipe sv.Petra in Pavla in od tega časa trajajo neprekinjena romanja v Marijo Bistrico. Zapisano je nešteto čudežnih dogajanj kateri so priznani šele po pomnih raziskavah in zanesljivih pričevanjih.

Hrvaški Sabor je leta 1715. dal zgraditi zaobljubni oltar, a 1731.je škof Branjug blagoslovil novo cerkev in menja ime naselja v Marijo Bistrico. Današnji izgled cerkveni kompleks dobiva leta 1883, po veliki obnovi in po projektu Hermana Bollea. Na urejanju delajo najpomembnejši hrvaški umetniki. Papež Pij XI je leta 1923 dodelil svetišču naslov Male bazilike (basilica minor). Zlate krone podarjajo 1935. leta nadškofi Bauer in Stepinac v imenu hrvaškega naroda. Zaradi svojega verskega in nacionalnega značaja, Marija Bistrica je od Hrvaške škofovske konference razglašena Hrvaškim narodnim svetiščem Matere Božje Bistriške  leta 1971, a 13. julij je razglašen praznikom Matere Božje Bistriške. Na slovesnosti 300-te obletnice svetišča in 1300-te obletnice krščenja hrvatov, 9. septembra 1984. leta, se zbralo 400.000 vernikov na Narodnem euharističnem kongresu.

Za časa fevdalizma, fevdalno posestvo Bistrica je imelo več lastnikov, od katerih so najpomembnejši: ban Slavonije Dionizij, Nikola Ludbreški, ban Ivan Čus, bratje Bradač, Ivan Horvat, Mihael Konjski, družina Kerečenji, Jurij pl. Malenić, grof Petar Keglević, grof Baltazar Patačić, grofje Drašković, grof Peter Sermage in nazadnje baron Lazar Hellenbach.

DVORAC HELLENBACH

Nedaleč od Marije Bistrice, na cesti proti Zlatar Bistrici, s parkom skrit od pogledov, se nahaja grad v katerem živi družina Hellenbach. Eden je od redkih gradov Hrvaškega zagorja in na Hrvaškem kateri je uspel obdržati kontinuiteto življenja in popolno ohraniti interijer takšen kot je bil v prejšnjem stoletju.

Enostaven in eleganten klasicističen koncept pročelja, in tudi tlocrtne organizacije, ta grad uvršča med najlepše in najvrednejše gradove na Hrvaškem. Dokaz temu je njegova pripadnost visoki spomeniški kategoriji I/O.

Prve sledi obstoja šole v Mariji Bistrici najdemo v cerkvenih dokumentih iz leta 1590. Do leta 1862 se je šola nahajala v privatnih hišah ter s prizadevanjem bistriškega župnika Mirka Tumpića in tedanjih opčinskih odbornikov, priskrbljena so sredstva za izgradnjo šolskega poslopja

V povezavi s šolo se razvija tudi glazbena umetnost. Največje zasluge za razvoj grejo učitelju Lovru Ježku, kateri je leta 1852. organiziral mestno glazbo katera deluje še danes. Delovanje je bilo prekinjeno edino med vojnama. Njemu v čast kulturno umetniško društvo nosi njegovo ime.

Bistriška cerkev in župnišče so od nekdaj bili zbirališče hrvaških rodoljubov in tu so se zbirali intelektualci „Ilirskega preroda“, a v župnišču je bil sprejet sklep o ustanovitvi „Matice ilirske“ katera je kasneje prerasla v „Matico hrvaško“. V Mariji Bistrici je Vatroslav Lisinski skladal prvo hrvaško opero „Ljubezen in zloba“, tu je nastala tudi budnica „Prosto zrakom ptica leti“.

Zraven cerkve-bazilike z čudežnim kipom Matere Božje Bistriške se nahaja hribček „Kalvarija“ s postajami Križeve poti. Vsaka postaja posebaj je vredno umetniško delo znanih hrvaških kiparjev. Pobožnost Križeve poti s prižganimi svečami je nepozabno doživetje za vsakega obiskovalca.

Za gričkom Kalvarija, v oazi miru, nahaja se samostan bosonogih sester Karmeličank.
11. septembra 1994. leta je v Zagrebu temeljni kamen za samostan blagoslovil Sveti oče ob 900-ti obletnici Zagrebške nadškofije, a 11. septembra 1995. leta ga je položil kardinal Franjo Kuharić. Sama ideja o samostanu Sester karmeličank izhaja od blaženega Alojzija Stepinca iz leta 1941. Bosonoge sestre karmeličanke naselile so se v Mariji Bistrici ob njegovi beatifikaciji 3. oktobra 1998. leta.

Najpomembnejši dan v zgodovini Marije Bistrice po najdbi kipa 1684. leta, je 3. oktober leta 1998 ko je Papež Janez Pavel II obiskal Marijo Bistrico in razglasil za blaženega pokojnega nadškofa in bistriškega romarja kardinala Alojzija Stepinca.
Na začetku maše je Sveti Oče rekel:
„Danes sem prišel k vam, v to drago svetišče naše nebeške Matere - Matere Božje Bistriške. Pred njenim črnim likom ste se vaši predniki vi preko nje molili k Bogu.Tukaj sem da bi skupaj z vami Bogu prinesel žrtvo hvale in razglasil za blaženega slugo Božjeg Alojzija Stepinca. Molimo Gospoda da nam odpusti grehe da čiste vesti nosimo pričanje Radostnega dogodka; molimo ga da s svojim usmiljenjem podpira našo vstrajnost v veri in predanju, služenju in ponižnosti srca“.

Specifičen ekonomski razvoj Marije Bistrice je pogojen s cerkvom in kipom Device Marije z Jezusom z razvojem romarskega turizma. Organizirana romanja vernikov se prične vsako leto na Belo nedeljo (prva nedjelja po Veliki noči) in trajajo do Zahvalnice (zadnja nedjelja v oktobru). V zadnjih letih opažamo vse več družinskih romarjev, posebej ob vikendih, kar podaljšajuje romarsko sezono.

Razvoj turizma se posebno vidi v številnih gostinskih objektih (približno 30) v katerih se nudi domača in mednarodna kuhinja, ali samo pijača.

Z razvojem romanja se je razvila tudi trgovina. Prihod vse večjega števila romarjev je pritegnilo trgovce različnih suvenirov katere prodajajo na postavljenih „štandih“. Sveče, „lampuši“, lectarji, grnčarija in lesene igrače so ustvarjali pisanost barv in različnost ponudbe, ponudbe za vse generacije, a za okrepitev telesa so medenjaki, medica in gvirc.Z razvojem industrije in uvajanjem plastike, „štandi“ postanejo mesto neukusa.

Z vstrajnosti mojstrov se, stari obrti vračajo in ponovno zavzemajo pomembno mesto v gospodarstvu Marije Bistrice. Tradicija dobiva vse večji značaj in danes je v Mariji  Bistrici registrirano največ starih obrti v Krapinsko-zagorski županiji, med katerimi se nahaja: edini kovač v županiji, nekaj „medičarjev“, lončarjev, ter proizvajlci lesene galanterije. Več stoletna tradicija tega kraja je povezana s proizvodi od meda, gline in lesa.

Lectarsko srce je od negdaj simbol ljubezni in spoštovanja, izraz ljubezni med fantom in dekletom. Še danes lectarsko srce kot darilo simbolizira nevidni most in ljubezensko vez med ljudmi in je priznan hrvaški suvenir. Medica je pijača pripravljena iz medu in ima 2-3% alkohola. Z daljnim postopkom se dobi gvirc kateri ima moč vina in ima 10-12% alkohola. Medica in gvirc se postrežejo z ledom in tako rashlajen delujejo zelo osvežilno.

Izdelki iz gline se še danes uporabljajo v gospodinjstvu, a jedi pripravljena v teh posodah imajo poseben, naraven okus. Razne domače jedi pripravljajo se v „štrucama“, „puranjkama“,“sirenjkama“ in “tronogu“, a domače vino, jabolčnik, kis, mleko se shranjujejo v „štucama“,v loncih in peharjih.

Lesene igrače iz Laza vse bolj privabljajo otroške oči s svojimi pisanimi barvami in raznovrstno ponudbo od minijaturnih omaric, posteljic, zibelk, mizice s stoli do raznih piščalk, metuljev ter ostalih klopotal. V Tugonici so znani izdelovalci lesenih stolčkov za otroke, samokolnic in raznih glazbil kot so tamburice in gitare.

Polek mojstrov starih obrti, prisotni so še razni proizvajalci suvenirjev iz lesa, gipsa in kovine.